ŽIRAFE: ŽIVALI, KI  IZSTOPAJO  Lynn Hofland

Žirafe zares izstopajo. Tako med živalskimi vrstami kot tudi v svojem naravnem okolju v osrednji Afriki. So veliko višje od ostalih živali in so druga najvišja kopenska žival, ki živi danes (največja je afriški slon). Dolžina žirafinega vratu že vrsto let zbuja zanimanje opazovalcev. »Od kod žirafi tako dolg vrat?« se sprašujejo nekateri.

Če je nekdo priča, kako 3-metrska žirafa raztegne svoj 2,5-metrski vrat do skrajnjosti, potem pa svoji dolžini doda še 30 centimetrov s svojim daljnosežnim jezikom, s katerim poskuša doseči na videz nedosegljivo vejo visoko na akaciji, bi si lahko mislil, da je proces raztezanja sprožil proces rasti žirafinega vratu. Toda, ali je žirafa v resnici sposobna dodati kar koli svoji zgradbi?

    Če bi se spremenila ena fizična značilnost, mar ne bi vplivala na celoto? Kot primer si vzemimo žirafo.

Žirafa je sesalec, torej je njena anatomija povečini podobna anatomiji drugih sesalcev. Kot večina le-teh ima žirafa sedem vratnih kosti. Kaj pa če teh ne bi imela nanizanih med rameni in dnom lobanje? Človekov kratek vrat v pokončni drži le z malo truda podpira popolnoma uravnovešeno glavo. Ogromna glava žirafe mora biti vselej povzdignjena. Ko stoji, je skoraj polovica njenih približno 225 kg težkih vratnih mišic napetih. Količina potrebnih mišic je neposredno povezana s številom sklepov, ki morajo biti podprti. Če se število sklepov zmanjša na le dva ob lobanji in ob prsih, bi to znatno zmanjšalo težo ter bi zahtevalo manj energije za preživetje. Če je pomanjkanje hrane povzročilo spremembo vratu, mar ne bi bilo potem število vratnih kosti prav tako spremenljivo pod vplivom takšnih evolucionarnih procesov? Seveda pa je težava pri takšnem ustroju izguba upogljivosti, kar bi izjemno povečalo lomljivost, če bi žirafa prejela udarec v glavo ali vrat.

Podobno pa bi vrat z več sklepi potreboval ravno nasprotno – poraba energije bi bila večja in bilo bi več mišične mase, ki bi morala biti podprta. To bi povzročilo premik žirafinega težišča pred prednje noge , ko je glava iztegnjena naprej, kar bi povzročilo dvig zadnjih nog s tal – če domnevamo, da so prednje noge dovolj močne. Ustroj s sedmimi vratnimi kostmi je odličen.

Ker je glava tako visoko v zraku, mora biti ogromno srce žirafe sposobno oskrbovati možgane, ki so 3 metre višje, s krvjo, ki je bogata s kisikom. To bi povzročalo težave (previsok krvi pritisk), ko je glava žirafe nagnjena navzdol, ko pije vodo, če ne bi bilo enkratnih ojačanih sten arterij, obvodnih in protizbiralnih zaklopk, mreže kapilar (rete mirabile ali »čudežno mrežje«) ter signalov, ki zaznavajo pritisk in skrbijo za zadosten dotok krvi v možgane pod ravno pravšnjim pritiskom. Tudi za tiste, ki menijo, da je to le »prilagoditev visokim težnostim pritiskom v svojem srčnožilnem sistemu«, je žirafa enkratna.
 
 

Prav tako čudovito je dejstvo, da se kri ne zbira v nogah ter da žirafa ne krvavi močno, če si poreže nogo. Skrivnost je v izjemno trdi koži in notranji fasciji, ki preprečuje zbiranje krvi. Takšno kožno kombinacijo so obsežno raziskali znanstveniki pri organizaciji NASA, ko so izdelovali astronavtska oblačila. Pri preprečevanju močnega krvavenja prav tako pomaga dejstvo, da so vse arterije in vene v žirafinih nogah zelo globoko v notranjosti.

Kapilare, ki dosežejo površje, so zelo majhne, rdeče krvničke pa so približno trikrat manjše od človeških, kar omogoča pretok skozi kapilare. Kmalu postane jasno, da so vse te značilnosti žirafe vzajemno povezane in medsebojno odvisne od njenega dolgega vratu.

Toda to ni vse. Zaradi manjših rdečih krvničk je možna večja površina in višja ter hitrejša absorpcija kisika v kri. To pomaga pri ohranjanju zadostne ravni kisika v vseh okončinah, vključno z glavo.

Pljuča delujejo skupaj s srcem pri oskrbovanju žirafinega telesa s potrebnim kisikom, kar je na nek način edinstveno zanjo. Pljuča žirafe so osemkrat večja od človeških, stopnja dihanja pa je trikrat manjša od človeške. Počasnejše dihanje omogoča izmenjavo velike količine zraka, ki je potrebna, ne da bi to povzročilo izsuševanje žirafinega 3,6 metrov dolgega sapnika. Ko nanovo vdihne, se prejšnji vdih, ki ni bogat s kisikom, ne more popolnoma izločiti. Ta težava je pri žirafah povezana z dolgim sapnikom, ki zadržuje več mrtvega zraka, kot ga lahko človek vdihne z enim vdihom. Prostornina pljuč mora biti dovolj velika, da bi lahko ta »slabi zrak« predstavljal le majhen odstotek celote. To je fizikalna težava, ki jo je rešila žirafa.

Da bi bil čudež še večji, rojstvo mlade žirafe še dodatno potrdi resničnost inteligentnega dizajna. Mladiček pade v svet z višine 1,5 m, saj mati ne more udobno počepniti, če pa se med porodom uleže, pa to pomeni odprto povabilo za leva in druge plenilce, ki jo lahko napadejo. Kot pri vseh sesalcih je ob rojstvu glava nesorazmerno večja v primerjavi s preostankom telesa ter je zaradi tega pot skozi porodni kanal pravi izziv.

Pri mladi žirafi je dodaten izziv dejstvo, da ima zelo krhek in dolg vrat, ki jo povezuje s preostalim telesom, ki ob rojstvu tehta 70 kg. Če bi ven najprej prišla glava, bi se vrat gotovo zlomil, ko bi preostanek telesa padel nanj. Če bi glava prišla ven na koncu, bi se vrat gotovo zlomil, ko bi teža telesa poskušala s sunki izvleči glavo iz matere. Iz tako očitne zagate žirafo reši dejstvo, da so zadnji boki mnogo manjši od prednjih ramen, vrat pa je ravno tako dolg, da lahko glava preide skozi porodni kanal tako, da se naslanja na zadnje boke. Na plano najprej pridejo prednje noge, ki olajšajo padec za preostanek živali. Zadnji boki podpirajo glavo in omilijo udarec, vrat pa je upogljiv, zaradi česar je možno, da se močno upogne okoli prednjih ramen.

To je popoln izhod, ki bi bil nemogoč pri kakršni koli drugi kombinaciji ali s kakršno koli drugo dolžino vratu. V nekaj minutah mladič elegantno stoji med nogami svoje matere. Od rojstva do odraslosti v zgolj štirih letih vrat zraste od šestine do tretjine celotne višine žirafe. Takšna rast je potrebna, da lahko žirafa premaga višino svojih nog in se pripogne, da lahko pije. V prvem letu življenja se mladiček hrani skoraj izključno z materinim bogatim mlekom, ki ga lahko zlahka doseže.

Ekološko se žirafe popolnoma ujemajo s svojim okoljem. Nekdo mora oklestiti hitro rastoča drevesa, ki s svojo senco ubijajo travo, ki je pomemben vir hrane za druge živali v savani. Nekdo mora biti na straži in nad visoko travo opazovati gibe plenilskih mačk. Žirafa ni le dovolj visoka, temveč ima tudi izjemno dober vid in zelo radoveden značaj. Potem ko žirafa z nekaj zamahi z repom opozori druge živali, pogumno odkoraka stran od nevarnosti. Zaradi izjemne višine, debele kože, smrtonosnega udarca z zadnjimi kopiti ter dolgega in hitrega koraka si nobena mesojeda žival žirafe ne želi napasti.

Trditev, da se je lahko vse to razvilo v eni živalski skupini brez kakršnih koli bližnjih sorodnikov ter da se je žirafa tako razvila zgolj zaradi domnevnega pomanjkanja hrane na tleh, je nezaslišana. Mar ne bi lahko druge živali, ki se hranijo pri tleh in so v nevarnosti pred velikimi mačkami ter jih bombardira isto kozmično sevanje, razvile zgradbo, ki bi bila bolj podobna žirafi?

Zanimivo je, da se tudi druge živali iščejo hrano na drevju. Gerenuška gazela iz Afrike ima najdaljši vrat v družini gazel, zelo dolg jezik ter se hrani z listjem z dreves, in sicer tako, da stoji na zadnjih nogah. Markhorška koza iz Afganistana pleza na drevesa, ki so visoka skoraj 8 metrov, da bi se nahranila z listjem. Drugi sesalci si želijo listja, vendar ne bodo nikoli postali žirafe. Žirafa pa se gotovo ni razvila iz kakršne koli živali, ki nima lastnosti žirafe.

Ne moremo vedeti, ali so bili pogoji v preteklosti enaki, vendar je »potreba po preživetju s pomočjo stremljenja po višje ležeči hrani«, podobno kot druge darvinistične razlage te vrste, malce več kot post-hoc domneva. To potrjuje fosilni zapis, dokazuje pa enkratni in čudoviti dizajn te živali. Vsa slava, hvala in čast gredo Stvarniku žirafe.
 

1. Percival Davis and Dean H. Kenyon, Of Pandas and People, Haughton Publishing Company, Dallas (Texas), 1989, p. 71.

2. Alan R. Hargens, Developmental Adaptations to Gravity/Cardiovascular Adaptations to Gravity in the Giraffe, Life Sciences Division, NASA Ames Research Center (California), 1994, p. 12.

3. Helen Roney Sattler, Giraffes, the Sentinels of the Savannas, Lothrop, Lee and Shepard Books, New York, 1979, p. 22.

4. Francis Hitching, The Neck of the Giraffe, Where Darwin Went Wrong, Ticknor and Fields, New York, 1982, p. 179.

Domov:  Slovene

www.creationism.org